Težko je že sedmo leto zaporedoma pisati o istem dogodku sploh, če je le-ta prerasel v stalni abonma z utečenim programom. Če nadaljujem lansko zgodbo o »Velikem odru«, se vsako leto na tem odru zgodi kaj novega, posebnega ali drugače videnega ali razumljenega kot prejšnja leta.

Dogodki in igralci vplivajo na igro na »Velikem odru«, seveda pa brez ustrezne kulise/scene igralci ne morejo odigrati svoje vsakoletne premiere ali mogoče vsakoletne ponovitve, kakor pač želite.

Ja, že sedmo leto zaporedoma smo bivali v Livnem na letališču AK Livno s kuliso, ki se vsako leto dopolnjuje. Tako se dopolnjuje tudi naša predstava, ki traja iz leta v leto dlje. Letošnje leto je dosegla 10 dni, 24 urne maratonske predstave, ki bi jo uvrstili v kategorijo »imamo se fajn«.

Damjan je tudi letos prevzel vodenje predstave, kar ni lahko in hvaležno delo. Organizacija in vodenje sta polna skrbi in odgovornosti predvsem, če gre za štirinajst moških, ki poleg letenja v predstavi opravljajo tudi »stranska dela/vloge«, ki so bolj ali manj všečna. A z dobro voljo vseh in z dnevnim redom »dežurnih igralcev« so bila vsak dan dela opravljena v veliko zadovoljstvo vseh.

Navedli smo »Veliki oder«, igralce, sceno, a brez vremena, ki v bistvu piše dobršen del našega scenarija, celotne predstave ni mogoče odigrati. Letošnji mesec maj je bil zelo deževen, v bistvu se je slabo vreme pričelo že s koncem meseca aprila. Pred odhodom je vremenska napoved obetala tipično vreme za livansko polje, ki pa je bilo letos mogoče še malo bolj potencirano z dnevnimi Cb-ji in napovedanim zmernim zahodnim vetrom...to se je tudi dnevno uresničevalo. Včasih smo kar težko prešteli vse Cb-je preko dneva, toliko jih je bilo in tako mogočni so bili. Imam občutek, da so tu na livanskem polju še bliže nas, čeprav nas vsi ne dosežejo, a so vseeno tako blizu. V pomoč nam je bila nova asfaltna ploščad pred obema hangarjema, ki nam je omogočala »nemokro« gibanje po »Velikem odru« in letenje po končanem dežju. Predvsem Ivan, naš novi igralec, ki je vnesel svoj pogled na kamp je to scensko dopolnitev izkoriščal za letenje s svojim akro modelom.

Zaradi že omenjenega mokrega vremena Vladu večkrat ni uspelo, do našega prihoda, pokositi steze, kot prejšnja leta. Za las mu je uspelo tik pred našim prihodom, a trava, ki je ostala na stezi je ovirala naše modele, predvsem vlečne. Modeli so res vedno večji oz. smo se sedaj nekako ustalili tako pri jadralnih kot vlečnih. Igralci so si našli »idealne mere«, ki ustrezajo njihovim modelom. Marko je bil pobudnik skupne akcije, da smo pograbili travo s steze in jo še dodatno pokosili, da je bila višina ustrezna in je omogočala letenje z našimi modeli. Marko je eden od tistih igralcev, ki sprejme vsako vlogo in jo tudi odlično izvede.

Igralska zasedba? Stalna ekipa zadnjih dveh, treh let se je odločila nadaljevati svojo predstavo. A ker so manjkali trije važni igralci, Gorazd, Rado in Zdenko vsak s svojo »upravičeno zgodbo višje sile« so jih dopolnili trije novinci, Jan, Janko in Jure kot tudi dva povratnika iz predhodnih kampov, Matej R. in Matej P. Tako se je v desetih dneh na »Velikem odru« zvrstilo 14 igralcev, z bolj ali manj važnimi oz. vidnimi vlogami. Bolj ali manj vidnimi vlogami je težko reči, saj vsak sam izbira svoj doprinos in svoj prostor na »Velikem odru«. Vsekakor pa brez vsakega posameznika predstava ne bi bila taka »uspešnica« kot je. Mladi igralec Jan je bil verjetno najbolj opazen novinec na »Velikem odru« in je dodal nek nov pogled na samo predstavo in dojemanje le-te. Jure tretji novi igralec je prišel tiho in neopazno ter dodobra izkoristil svojih štiri dni na »Velikem odru« s svojo igro »pantomime«.

Sedaj k bistvu same predstave na »Velikem odru«, modelarstvu in letenju. Vloge igralcev se razvrščajo po tem bistvu. Težko je tu določiti glavne vloge. Ali so to modelarji z jadralnimi modeli ali z vlečnimi modeli. Drug brez drugega ne morejo, čeprav se vsak prisvaja malo moči, a več v šali med prijatelji kot zares. Trije »šleparji« so »jadralcem« pomagali, da uresničujejo svoje cilje na »livadi«. Mirč s povsem novim vlečnim modelom Airborne 280, ki je bil kos vsem jadralcem. Dejan s svojim že dodobra uveljavljenim Super Cubom in Muri s svojim neumornim Porterjem. Mogoče je bilo letošnje leto, predvsem zaradi motečega zahodnega vetra preko sredine dneva, nekoliko manj letenja, na kar je vplivalo tudi dejstvo, da je bilo samo sedem jadralcev. Prve dni je bila jadralska zasedba še dokaj močna, saj nas je bilo vseh sedem in smo se dodobra naleteli in kot prvič kar dva Arcusa 1/3, UB in MR. Mogoče pripomorejo manjšemu številu »šlepov« tudi ostali jadralni modeli, ki so na elektro pogon. Zdravko se je letos pridružil ekipi »Samser«. Njegova ugotovitev, do sedaj predvsem kot pilota helikopterja, je bila, da je letenje z jadralnim modelom vse prej kot enostavna. Veliko natančnega letenja je v tem, ko pa pridemo še do jadranja v termiki se pa ta zahtevnost še dodatno poveča in ni tako lahko, kot izgleda. Tako se igralci na »Velikem odru« spoprimejo z novimi nalogami in preizkusi, ki jih uspešno prestanejo ter tako predstavo še dodatno obogatijo s svojimi dejanji. Po dolgem času nismo opravili nobenega leta preko 1000m AGL, ki bi ga v Livnem brez vsakih skrbi, ki ga pri nas zaradi direktive CAA ne moremo. Tudi leti blizu ure so bili zelo redki, a smo se kljub temu dodobra naleteli. Samo sedem jadralnih pilotov? Kaj pa ostali? Trije vlečni piloti, dva helikopteraša, en tekmovalec F3J in en graditelj Super Cuba je »tehnični opis« letošnje igralske zasedbe. Vsega po malem in vsega zadosti za vse.

Nekaj mi je bilo zelo všeč in mislim, da je bila to novost nas igralcev. Novi hangar smo lansko leto poimenovali srce »Velikega odra«. Letos smo ga tako tudi izkoristili, saj smo se vsak večer po končanem letenju zbirali v tako imenovanem »jadralnem krogu« in modrovali o naši dnevni predstavi in se že pripravljali na jutrišnjo. Veliko je k tem pripomogel Miha s svojim Super Cubom v merilu ½, ki ga je pripeljal v Livno še nedokončanega. Vsak dan je bil s svojim delom bliže prvemu poletu in ta največja »premiera« letošnje predstave se je zgodila ob koncu le-te. Miha je opravil izredno delo, saj je model od ideje do poleta čisto njegovo delo. Prve mere Super Cuba je vzel prav iz sarajevskega Cuba pred tremi leti. Točno tri leta kasneje na isti »livadi« je opravil uspešen krstni let s svojim modelom, ki je močno popestril našo kuliso v Livnem. Prav tako je Irfan obnovil sarajevskega Super Cuba in se ob obisku naše predstave skupaj z Goranom ni mogel načuditi raznim podrobnostim Mihovega modela.

Jure je bil letos brez makete jadralnega modela. Na »Veliki oder« je prišel z namenom priprav na svetovno prvenstvo v kategoriji F3J, ki ga v Vipavi v začetku meseca avgusta gosti njegov domači klub. En dan je prvi trening opravil ob 5.00 zjutraj, ko naj bi bilo ozračje mirno in brez termike. Ker sva bila »cimra« sem šel z njim. Let mi je deloval, ko da je jutranja termika, model ni hotel »dol« in z Juretovim testom v ničnih pogojih ni bilo nič. Tudi to je Livno!

Vse gre skozi želodec, tako tudi naša predstava na »Velikem odru«. Vsak ima kakšno kulinarično specialiteto, ki jo skriva v rokavu. Zdravkov golaž to sigurno je in Vlado pravi, da boljšega še ni jedel in sam prav tako ne. Zdravko je igralec za »kuvarske šove«. Drugače pa so bile razne bosanske specialitete v naši izvedbi vsak dan na programu. Da ne pozabimo livanskega sira, ki ga pojemo več kot dva kilograma na dan. Seveda včasih komu »pade cukr« in hladilnik je bil tako poln čokolad. Še boljša rešitev so Murijeve palačinke z Nutello, in ne »okol govort«.

Kaj reči za konec predstave? Rekordno število udeležencev, rekordno število dni, malo manj letenja in zato toliko več skupnega druženja in modelarskih debat.

Kako že rečemo? Konec dober, vse dobro!

Abonma je v prodaji in zagotovite si svoje mesto na »Velikem odru« na livadi, v Livnem 2017!

Kranj, 26.6.2016

Uroš Šoštarič

Več slik