»Dež in slabo vreme« so bile letošnje leto pogoste besede modelarjev, kot tudi ostalih ljudi. Kar nekaj naših srečanj je odpadlo zaradi slabega vremena, a z njim smo imeli srečo v Livnem in na to srečo smo računali tudi v Osijeku.

Na podlagi lepih vtisov iz lanskega srečanja smo skupaj s predsednikom modelarske sekcije AK Osijek, g. Antunom Šikićem organizirali mednarodno srečanje modelarjev. Dogodek je potekal od petka 26. septembra do nedelje 28. septembra 2014. Udeležba je bila številčna in po opažanju domačih modelarjev je bilo to največje druženje hrvaških modelarjev do sedaj. Ker je bila Aerozaprega.si poleg AK Osijek pobudnik tega srečanja se je srečanja udeležilo tudi pet modelarjev iz Slovenije, z okoli 15 modeli.

Osijek je lepo mesto na desnem bregu reke Drave, tik pred sotočjem z reko Donavo. Že samo mesto je polno takšnih in drugačnih znamenitosti, okolica pa še dodatno izstopa. Tudi iz tega razloga smo se v petek zjutraj odpravili na pot z družinami.

Vremenska napoved je napovedovala iz dneva v dan lepše vreme, kar se je na koncu tudi uresničilo. Po prihodu na letališče Čepin pri Osijeku, kjer se je vse skupaj dogajalo, smo se namestiti. Po kosilu smo se odločili, da se odpravimo na izlet. Vreme je bilo sicer sprejemljivo, a letenje ne bi prineslo nekih »presežkov«, zato smo se odločili za družinski izlet. Moj prijatelj, iz otroških dni, Nenad, ki se je že lansko leto izkazal v vlogi vodiča, nas je popeljal preko vasi vzhodne Slavonije v Vukovar, kjer je meja med Slavonijo in Sremom. Prvi postanek je bila Trpinjska cesta in Groblje tankov, kjer smo si ogledali spominsko ploščo, razstavljen jugoslovanski tank M-84 in spominsko hišo. Na tej cesti so branitelji Vukovarja leta 1991 uničili preko 200 tankov jugoslovanske armade. Pot nas je nato vodila v sam center mesta Vukovar na ogled vodnega stolpa, kateri je prerešetan od izstrelkov iz Domovinske vojne in je simbol mesta. Sprehod ob reki Donavi, ki tu pokaže vso svojo širino in mogočnost, do starega dela mesta ob reki Vuki je minil ob razlagi Nenada o dogajanjih med vojno in po njej. Mesto je lepo obnovljeno in samo še tu in tam so vidne posledice med vojno do tal porušenega mesta. Mesto je znano tudi po tovarni čevljev Borovo.

Iz Vukovarja smo se odpravili proti znanem naravnem rezervatu Kopački Rit, ki se nahaja na sotočju reke Donave in reke Drave http://www.kopacki-rit.hr/ . Rezervat je znan po domovanju in prezimovanju različnih vrst ptic, katere privabljajo ljubitelje iz celega sveta. Čudovita narava in divje živali so ob sončnem zahodu naredile na nas še poseben vtis. Ker nam je čas dopuščal nas je Nenad odpeljal na ogled Titovega dvorca Tikveš. Dvorec leži sredi prostranih hrastovih in bukovih gozdov, ki nudijo hrano divjim živalim, predvsem jelenjadi in divjim svinjam. Kar je bilo nekoč skrito očem javnosti je sedaj na voljo vsem. Zanimiv vpogled v življenje nekdanjega predsednika skupne države Jugoslavije, ki je tu užival v lovu. Na poti do vile smo videli jelenjad in divje svinje, ki jih je res veliko in so na vsakem koraku. Ker se je začelo temniti smo odšli nazaj proti letališču, kjer sta nam Šika in Marin pripravila odlično ribjo večerjo. Po večerji nekateri k počitku, drugi pa na pripravo modelov za naslednji dan. Dodobra smo zapolnili hangar AK Osijek, ki so nam ga dali na razpolago. V njem je nekaj zanimivih letal. Med drugim tudi legendarna leška padalska Cessna 206 »zulka«, ki je bila prodana v Osijek. Otroci so uživali v sobah z dvonadstropnimi posteljami – pogradi. Nam znanim iz časa služenja vojaškega roka.

V soboto zjutraj so nas prebudili sončni žarki in jasno modro nebo, z nekaj severozahodnega vetra. Kot je že v navadi so Samserji prvi poleteli k iskanju šibke jutranje termike. Modelarji iz vseh koncev Hrvaške so se pričeli zbirati in Marin je pristavil kotel za kuhanje »čobanca«, lokalne specialitete. Slovenska ekipa Aerozaprege.si je takoj pričela z letenjem saj se je obetal lep termični dan, a bali smo se zapiranja oblačnosti in posledično izgubo termike. Ustvarili so se solidni jadralni pogoji in leti so trajali okoli ene ure. Miha s svojim Hektorjem ni imel pretiranega dela. Vmesni čas je izkoristil za akrobatsko letenje z Extro. Konkurenca sta mu bila modelarja iz Zagreba s svojima Extrama, kot tudi s »prikolico«. Domači hrvaški modelarji so prikazali letenje z akrobatskimi modeli in raznimi elektro modeli, predvsem domače izdelave, kar je redko videti. Veliko zanimanja je požela Mišova Utva 75, predvsem med starejšimi piloti, ki so jo leteli v aeroklubih bivše Jugoslavije. V tistem času je bila Utva 75 gonilna sila aeroklubov in je bila namenjena šolanju motornih pilotov in vleku jadralnih letal. Letelo se je veliko in vsak je naletel kolikor je želel. Letališče je prostrano z asfaltno stezo, rulnico in vzporedno travnato stezo, ki so jo letos lepo uredili. Do kosila smo se jadralci naleteli. Sam sem opravil štiri lete v skupnem trajanju treh ur. Za čas kosila je Mihov Hektor izstopal tudi kot jedilna miza za »čobanac«, ki nam je vsem šel v tek.

Razmišljanje o modelih in modelarjih, udeležencih mitinga me je privedlo na isti imenovalec kot v Livnem, a hkrati me je zanimalo kakšni modeli bi bili udeleženi na takšnem mitingu pri nas. Vedno več je raznih »kopterjev« in podobnih novodobnih igrač, pa brez zamere, če jih tako poimenujem. Zanimivi so bili pogovori med samimi modelarji, saj živimo v različnih sredinah, ki vplivajo na naš hobi. Seveda se tudi to odraža v samih modelih, gradnji, letenju in razumevanju našega hobija kot celote. Je pa bilo opaziti starejše člane kako skrbijo za modelarski podmladek v aeroklubu, kar pri nas težko še zaslediš. Prisotno je bilo veliko mladeži. Nekateri z modeli, nekateri samo kot opazovalci, ki sanjajo svoje sanje o večjih in lepših modelih. Starejši so se z lepimi spomini spominjali bivše Jugoslavije, ko je bilo modelarstvo močno razvito in s tem tudi druženja modelarjev z vseh koncev bivše skupne države. Skupne države ni več, a prijateljstva in lepi spomini so ostali za vedno zapisani.

Ko smo modelarji uživali v letenju in druženju, je Nenad naše družine odpeljal na ogled živalskega vrta v Osijeku http://www.zoo-osijek.hr/ . Vrt se nahaja ob sami reki Dravi in je bil predhodno nekaj dni zaprt zaradi visokega vodostaja Drave. Visoka voda prinese tudi komarje, ki jih je bilo res veliko in občasno predstavljajo težavo mestu. S tem namenom škropijo mesto in okolico proti komarjem z znanimi letali AN-2, ki so bila nekoč nastanjena na letališču Čepin kot »poljoprivredna avijacija«. Z dvaindvajsetimi letali AN-2, petimi M-18 Dromaderji in ostalimi so škropili polja Slavonije, Srema in še dlje. V tistem času je skoraj vsaka vas imela lastno letališče za te namene. Nekatera so imela celo betonske steze, ki so se ohranile do danes, a ne služijo več prvotnemu namenu. Pri nas bi marsikatera postala modelarska.

Dopoldan in zgodaj popoldan smo se dodobra naleteli ter se zato popoldan odpravili na raziskovanje in ogled okolice Osijeka. Nenad nas je odpeljal na ogled Baranje, pokrajine na samem severovzhodu Hrvaške. Preko ravninske in obdelane pokrajine, ki je v dobršnem delu last znanega kupca Mercatorja, Todorića smo prispeli do vasi Batina, kjer je novembra 1944 potekala znana Batinska bitka, največja bitka med 2. s.v. na območju Jugoslavije. Mogočen spomenik stoji nad vasjo Batina s čudovitim razgledom proti Vojvodini in bližnji tromeji med Hrvaško, Srbijo in Madžarsko. Temu kraju poseben pečat daje veletok Donava, ki v vsej svoji mogočnosti priteče iz Madžarske in nadaljuje kot mejna reka med Hrvaško in Srbijo proti Beogradu. Na razdalji dobrih 100 km so samo trije mostovi, preko katerih je mogoče prečkati Donavo, kar nam še dodatno pove o mogočnosti reke.

Nadaljevali smo preko vinorodne pokrajine do tipične panonske vasice oz. etno vasice Karanac. Gostoljubni domačini, znanci našega Nenada, so nas pričakali v turistični kmetiji »Seoski turizam Tri Mudraca«, www.trimudraca.com. Lepo urejena stara domačija nas je očarala z vsemi svojimi podrobnostmi, ki so nekako podobne našim prekmurskim. Po aperitivu in začetni jedi, domači kruh z zaseko, čebulo in rdečo papriko smo že vsi komaj čakali na specialiteto izpod peke, ki je bila res odlična. Na koncu še odlična potica z višnjami. V prijetnem domačem okolju in zakurjenem kaminu smo se odlično počutili in nikamor se nam ni mudilo.

Zgodovina se rada ponavlja in kot lansko leto nas je tudi letos, v nedeljo zjutraj, pričakala megla. Miha in Damjan sta s Samserjema razbila meglo in naredil se je čudovit termični dan, ki jih je bilo letošnje leto le malo takih. Nekateri so se odpravili na aerozaprego in samo en »šlep« je bil dovolj za let preko ure. Juhuhu se je slišal preko ravnice, ki je bila pokrita z lepimi cumulusi, kot bi bil mesec maj ali junij. Vario je ves čas veselo piskal...«presežki in preobremenitve« so bile zopet naš spremljevalec. Nebo je bilo polno cumulusov, ki so »vlekli« vase, presenetljivo za konec meseca septembra, a kot kaže se bomo morali na take spremembe in pojave počasi navaditi.

Mogoče je zgodba malo manj modelarska, a naleteli smo se veliko in predvsem smo naš hobi združili s prijetnim družinskim izletom, kar je še dodatna vrednost v času, ki ga živimo.

Obljubili smo si, da se naslednje leto ponovno vrnemo, saj je ostalo še veliko neznanega.

Kranj, 7.10.2014

Uroš Šoštarič

Gorazd Pisanec

Fotografije: Gorazd Pisanec, Uroš Šoštarič, Damjan Romih

 

Več slik