"Presežek" je bila letošnje leto največkrat izrečena beseda na kampu Aerozaprega.si, Livno 2014. Letošnje leto smo beležili 5. zaporedni kamp v Livnem.

Ko se ozrem nazaj na sam začetek Aerozaprega.si, Livno, z veseljem ugotovim, da smo v teh letih skupaj z vsemi udeleženci, kamp nadgrajevali in verjamem, da to prijetno delo še nismo končali. Veliko odličnih letov, dogodkov, anekdot, prigod in ostalih dogodkov se je nabralo v vseh teh letih. Verjamem, da jih bomo nekoč združili v neko skupno publikacijo, da bodo zgodbe ostale žive in nepozabljene. V teh petih letih se je kampa v Livnem udeležilo 21 modelarjev iz Slovenije in Italije s preko šestdesetimi različnimi modeli. Kot vsako dogajanje okoli nas ima tudi naša kamp vzpone in padce, vesele in žalostne trenutke s tem, da močno prevladujejo vzponi in veseli trenutki, ki se bodo nadaljevali tudi v bodoče z dobro voljo vseh udeležencev. V vseh teh letih je število udeležencev raslo in letošnje leto je doseglo neko kritično maso, ki jo letališka infrastruktura ter logistika še prenese. Letošnji kamp je gostil 14 modelarjev s 44 letalskimi modeli. Prevladovali so Ventusi in ostali "Schempp hirthi".

Prvo leto nas je pričakal Stipe Krišto, sedaj že pokojni, ustanovitelj AK Livno in pobudnik graditve letališča, sedaj pa je to vlogo prevzel njegov sin Edvard Krišto, ki nadaljuje očetovo delo skupaj z ostali člani kluba. Težko je nadaljevati uspešno delo, če nisi dnevno prisoten na "livadi". Veliki večini članom ni omogočeno, da bi bili dnevno prisotni, a zgodba gre uspešno naprej z velikim odrekanjem posameznikov.  Nekako imam občutek, da smo rasli skupaj AK Livno in Aerozaprega.si s tem, da AK Livno letos praznuje 30. let delovanja in Aerozaprega.si 5 let delovanja. Zgodbi sta seveda času in okolju različni, a vseeno močno prepleteni z medsebojno pomočjo drug drugemu. Kot vsako leto ob prihodu na "livadu" opazujem vedno večje in boljše modele. Hkrati opazujem razvoj in napredek samega letališča. Ob odhodu pa zapuščam "livadu" z novimi idejami, izboljšavami, ki bi koristile vsem nam, ki smo vpleteni v to zgodbo.

Kot že navedeno z besedo "presežek" je bila letošnja odprava res odlična. Začenši od vremena, letenja, druženja, novih spoznanj, novih krajev, novih prijateljev... Če pričnem pri sami poti v Livno, ki zahteva obilo logističnih priprav, da se vsa ta naša "modelarska roba" varno premesti v Livno. Tu imam v mislih prehod meje med Republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino, saj smo letos močno poenostavili postopek prijave naših modelov. S tem smo olajšali samo pot in prehod meje, kar nam je Livno še bolj približalo. Predhodnica je odšla na pot že v petek, da smo se dogovorili na carini ter skupaj z Vladom in Matom dokončno uredili letališče za prihod glavnine, ki je prihajala v soboto dopoldan.

Brez pomoči EU letališče ne bi dobilo novega hangarja in brez le-tega ne bi imeli kje hraniti naših modelov, ki so ga dodobra zapolnili. Zbralo se je preko 38 jadralnih modelov in 6 vlečnih modelov od najmanjših do največjih. Ker je Livansko polje "jadralski paradiž", so naši modeli zato predvsem jadralni, seveda s kakšno izjemo, ki  dogajanje na livanskem polju popestri. Vremenska napoved je bila odlična za celoten teden bivanja in to smo pričeli izkoriščati že s prvim dnem. Ker prvi dan še ni bilo "šleparjev" smo leteli z jadralnimi modeli na elektro pogon F3J/F5J, ki so super dopolnili čas do prihoda "šlep mašin" in seveda s "Samserji". Ravno v povezavi s tem modelom se je že drugi dan tabora "rodila" nova zgodba, ki verjetno ne bo nikoli pozabljena.

Glavno vlogo v tej zgodbi ima elektro jadralni model "Samser". Ideja je nastala lansko leto na podlagi letenje Libelle A380 na "livadi". Na osnovi le-te je nastal "Samser", ki nam zapolni jutranje ure saj je "thermik monster". Z njim lovimo prve zametke jutranje "livanske termike". Letos je jutranji zrak rezalo že pet teh modelov. Naslednje leto jih bo še več. "Samser" je lokalno ime za podlasico in kot se je letos pokazalo so tudi našli modeli hitri in okretni. Za trenutek je Zdenko izpustil "Samserja" iz vida in le-ta je začutil prednost domačega terena in jo pobrisal-odletel. "A kdo vidi mojega Samserja" nas je zbudil Zdenko. Z višine cca 100m nad hangarjem se je odpeljal neznano kam. Pihal je rahel SV veter in pričakovali smo ga v tej smeri z vetrom, a zaman smo ga iskali. Edina rešitev je bil Edo z Moranom. Dva zavoja in model je bil najden na drugi strani kanala cca 2 km od letališča, nepoškodovan. "Samser" je predvsem nočna žival, zato se je z njim poskušalo leteti tudi ponoči ob polni luni. A naše oči niso za te poskuse in let se ni najbolje posrečil. To se je dogajalo v nedeljo, drugi dan kampa oziroma isti dan, ko smo imeli skupni modelarski miting z modelarji iz Bosne in Hercegovine (Sarajevo, Visoko, Banja Luka, Posušje, Mostar...). Miting je bil organiziran ob 30. obletnici AK Livno, ki je bil prvotno ustanovljen kot modelarski klub. Spodbudno je to, da se ga je letos udeležilo še več domačih modelarjev kot prejšnje leto. Upam, da bo ta miting doprinesel k razvoju modelarstva v tej državi, ki ima na tem področju dolgoletno zgodovino. Ta dan je bil prvi dan "jadralnih presežkov". Leti so trajali preko ure in pol in dosežene so bili višine blizu 1300m, kar je na robu vidljivosti. Pri doseganju takšnih višin z modeli je važno, da imaš za ozadje oblak, ki ti daje temno ozadje in s tem veliko boljšo vidljivost kot modro ozadje. Seveda moraš potem priti tudi nižje za kar ti uspešno služijo zračne zavore in zakrilca. Dialog, ki se je pojavil ta dan je bil med Zdenkom in menoj. " Ej stari, kolk si visoko?"... "Kriza scuril sem na 500m...hahaha" in to se je potem ponavljalo vsak dan. Tega dne je bilo veliko letenja z naše strani in s strani domačih modelarjev, ki pa niso najbolj  vešči gneče v zraku. Pri pristankih si imel nizke prelete z "zagiji-leteča krila" preko steze in to smo definirali: "Ako prođeš, prođeš..." in vse se je dobro končalo.

Red in disciplina morata biti v zraku kot tudi pri ostalih zadevah vezanih na sam tabor. Ker smo bili sami moški, smo se morali organizirati tudi za dela v kuhinji. Nastal je seznam dežurnih za pospravljanje po dnevih in vzporedno še za kuhanje. Zadeva je odlično delovala, pa naj še katera reče, da se moški ne moremo sami "rihtati".

Že nekaj časa me je preganjala ideja po letenju na pobočju v teh krajih, a kaj ko je Hercegovina prekrita s kamenjem. Letošnjo zimo sem raziskoval okolico Livna in našel jadralno padalske posnetke iz Kupresa. Kupres je planota na 1200 m n.v., kjer kot pravijo domačini pol leta kurija drva, pol leta pa jih pripravljajo. Kupreško polje je obdano s hribi višine malo pod 2000 predvsem poraslih s travo in brez kamenja. Navezal sem stik z Matom Rebrino očetom jadralnega padalstva na Kupresu, ki pa sedaj razvija jahalni turizem na lastnem ranču. V ponedeljek smo se odpravili proti Kupresu, ki je od Livna oddaljen slabo uro vožnje proti severovzhodu. Že sama vožnja nas je navduševala z enkratno pokrajino in od Šujice naprej z enkratnimi tereni za letenje. Našli smo Matejev ranč, kjer nas je pričakal Josip s svojim "paraglajding" kombijem in vodič "Lijepi". Pihal je SV veter tako, da ni bilo mogoče leteti na Stožeru najvišjem vrhom, ki je obrnjen proti jugu. Tako smo se odpravili na Gradino nizko pobočje obrnjeno proti Stožeru, se pravi proti severu. Pobočje je nizko, mogoče 150 m višinske razlike in deloma poraslo z rušovjem. Avtomobile smo pustili spodaj in modele nam je na start odpeljal Josip. Ta vožnja je nepozabljiva po ozkem kolovozu med grmovjem in vmes zgodbe kje so se že prevrnili, a to pač sodi poleg. Na vrhu krasen prostor za letenje, severni veter cca 5m/s in modeli so poleteli kot prvi na Kupresu, saj tu še nihče ni letel z modeli. Že pobočnik je bil super, a termika je bila dobesedno "brutalna", a ozračje čisto nič turbolentno. Pričeli so se brisanci z leve, z desne, od zadaj do vznožja pobočja in "Juhuhu" vzklikov ni bilo konec. Seveda poleg sodi bosanski humor, ki sta ga bila naša gostitelja polna. Težko je bilo leteti ob vsem smehu. Super je bilo, ker smo imeli sonce za hrbtom in spredaj enkratno kuliso Kupreškega polja s Stožerom, kulisa kot iz "Walt Disneya". Za mene eno najlepših pobočji z enkratnimi pogoji za letenje in čudovito pokrajino. Pika na i pa je bil Radov let s ASK 13, starodobnik s to kuliso v ozadju je nekaj nepozabnega. Da ne pozabim Klemenovega LS 8, ki je več letel na hrbtu kot na prav. Seveda se po napornem dnevu prileže kosilo, ki nam ga je pripravil Mate z mesom iz žara, odlično. Ob čakanju na pozno kosilo sem na pragu ranča poizkusil manjšo pobočje, ki je celo pozni uri malo držalo. Skratka odlični tereni za pobočno letenje in težko opisljiv modelarski dan. Sedaj si predstavljam vtise Silva Orožima, ki je leta 1963 tu pristal z Vajo ob prvem poskusu preleta v Bosno.

Preko celotnega tedna so bila jutra tisti prvi pokazatelj prihajajočega dne. Mir, tišina, sonce izza Cincara, ki obsije stene Kamešnice je težko pozabiti. Odhod v vsakodnevno nakupovanje živil, ti pokaže, kako kraj diha in živi. Ob tem spoznaš ljudi, njihove navade, mesta kjer kupiš dobro meso, kajmak, popraviš avto...zgodovino mesta, kar je tudi del samega izleta in ta del si pač vzame vsak kakor koli si ga želi...vsak dan se konča z večerom, ki je tu tudi prijetno miren z zahodom izza Troglava ali zabavnejši v mestu, ki se lahko prevesi v zgodnje jutro in dan je sklenjen. Še zanimivejše pa je, če ta večer igra Hrvaška proti Braziliji na SP v nogometu. Navijaško nacionalni naboj je tu zelo močan, veliko močnejši kot pri nas. Še ena kocka v mozaiku "presežkov".

Druga polovica tedna je minila v vsakodnevnem letenju. Prva smo poleteli s "Samserji", ki jih je bilo v zraku tudi vseh pet naenkrat in so s svojimi pisanimi barvami in počasnim letenjem, bili kot balonarski festival v zgodnjem jutru. Nas, ki smo leteli te modele so poimenovali "Dom Danice Vogrinec" katerega ime smo ponosno nosili skupaj z našimi modeli. Jutra so bila primerna tudi za posebno aerozaprego Marka in Gorazda, ki sta s svojima modeloma obujala spomin vsem nam na naše lastne začetke aerozaprege. Pa še modela se poznata iz časov prvotnih lastnikov in se tu srečata z novim lastnikom jadralca, kako je svet majhen in ne tako oddaljen. Ostanek dneva smo preživeli v jadranju na nizkih višinah ali pa v višavah kakor so pogoji in volja nas samih omogočali.

Postavlja se vprašanje, kje in kako jadrati? Tu mislim predvsem na višino, kjer so nekateri zagovorniki "pobiranja" z majhnih višin, nekateri pa imajo rajši malo rezerve pod palcem. Seveda je veliko odvisno od samega modela in trenutnih termičnih pogojev. V brez veterju se lepo tvorijo "balončki", ki jih je mogoče izkoristiti in se dvigniti više. Vprašanje pa je do katere višine nas dvignejo. Ob vetru je termika pri tleh raztrgana in se je težko pobrati. Z višino pa se skoncentrira in je jadranje lažje. Pobiranje z majhnih višin z F3J in F5J modeli se težko primerja s "scale" modeli. S prvimi modeli se veliko lažje pobiraš na višinah nižjih od 30-50 m, ker je letenje enostavnejše, možnost kovita manjša, kroženje ožje in počasnejše. "Scale" modeli pa imajo prednost na višjih višinah, saj so bolj vidni, hitrejši, imajo večji radij letenja. Tako kot se je težko pobrati z majhnih višin, je težko priti visoko. Redko imaš eno dviganje do končne višine pa še to večkrat spremeni smer zaradi spremembe smeri vetra. Seveda moraš imeti pravo podlago, da model vidiš ob dviganju in kasneje ob spuščanju. Problem nastane, ko je več modelov visoko in je težko oceniti višino glede na oddaljenost, velikost modela, a nam je tu v pomoč telemetrija s svojimi podatki, ki omogočajo varno letenje večih modelov. Včasih "zgoraj drži" spodaj pa vse "spusti" in se je varneje držati višje, seveda je potrebno pravilno oceniti vreme. Če je več modelarjev hkrati v zraku si pomagajo z informacijami, ki služijo za pravilne odločitve k lastnem jadranju. Idealno se je voziti med 150 in 350 m, ko je vidljivost še dobra in imaš še čas najti novo dviganje. Skratka pobiranje z majhnih višin ima svoj čar kot jadranje in doseganje višav. Dejan je odkril v samem sebi, da mu je jadranje vedno bolj všeč in zato je njegov  "šlepar" letos bolj počival. Njemu ustreza jadranje na višini od 200 do 400 m, kar je tisto idealno. Opazil sem, da smo postali izbirčni in čakamo na pogoje, ki omogočajo lete preko ure saj smo že davno prerasli tisto osnovno šolanje aerozaprege, kjer se je letelo ne glede na vreme in pogoje "samo, da se šlepa". Jure je vsak del dneva izkoristil za trening F3J letenja, saj se bliža svetovno prvenstvo, kjer mu želimo obilo športne sreče in odličen rezultat. Vse to se dogaja v Livnem, ki nudi spekter jadranja od majhnih višin pa do rekordno visokih, z rahlimi dviganji ali močnimi, skratka za vsakogar nekaj.

Seveda brez šleparjev ne bi bilo nič in ti so v tem tednu dni opravili veliko delo, predvsem se je izkazal novinec Mirč s svojim "traktorjem", ki je neumorno šlepal cele dneve in ustregel vsaki naši prošnji za dopoldanski šlep na 100 m ali pozno popoldanski na 600 m. Kot vsako leto so imeli "šleparji" tudi letos največ težav s podvozjem. Tako je bilo potrebno nekaj popravil, ki sta jih uspešno reševala Marko in Uroš M.. Hvala fantje!

Za vsakodnevni akro program pa je poskrbel Zdenko s svojim Saltom z jet turbino, ki je 15 minut trgal zrak nad Livanskim poljem in po vsakem letu požel čestitke.

Bosna? Čevapi? Peka? so povezane besede in brez tega ne gre. Damjan je skrbel za žar in za meso izpod peke. Skupaj sva odkrivala mesnice v Livnem in nato je poskrbel, da smo po odličnem letenju odlično jedli. Vmes je Miha poskrbel za testeninski tris. Pa kakšen šampion z jajci se je tudi prilegel.

Po nekaj dneh se že prileže kakšna sprememba za katero je poskrbel Nejc Faganelj z Virusom, ki je prenočil pri nas na poti iz Grčije v Ajdovščino. Prosto popoldan je izkoristil za letenje s Petrovim Foxom. Nad Livnim je bil navdušen kot tudi vsi ostali letošnji novinci.

Bolj kot se je bližal konec in odhod domov bolj je bil glasen Peter z idejo podaljšanja tabora na dva tedna. To pa je že tema za novo zgodbo o Livnem. Ideja je, da se ob 10. letnici našega tabora v Livnem izda publikacija z nastalimi zgodbami v Livnem in obrobnem dogajanju okoli letenja ter seveda o samem letenju. Verjamemo, da bomo dočakali deseti tabor Aerozaprege v Livnem, tako ste vabljeni na 6. kamp naslednje leto.

 

Uroš Šoštarič, Kranj, 23. 6. 2014

Slike: Klemen Korošec, Gorazd Pisanec, Uroš Šoštarič

 

Več slik