9. in 10. aprila 2011 je v Italijanskem mestu Nervesa della Battaglia potekalo 2. tekmovanje v seriji GPS-eurocup 2011. Samo prizorišče tekmovanja je oddaljeno slaba 2 km iz centra mesta in je potekalo na idiličnem letališču, ki si ga tamkajšnji modelarji delijo z lastnikom, ljubiteljev starodobnih letal. Pričakala nas je izredno gostoljubna ekipa in pa vreme z visokimi temparaturami, že skoraj poletno, ki je obetalo izredno zanimive pogoje za jadranje.

Samo tekmovanje je potekalo po že dobro ustaljenih pravilih GPS-eurocup-a s 15 prijavljenimi tekmovalci, ki pa je ljubiteljem aerozaprege v Sloveniji do tega trenutka predstavljalo še veliko neznanko. Tako sva se z Urošem podala v bitko s še nepreizkušeno opremo, jaz z logerjem in sprejemno enoto od RC-electronics, Urošu pa jo je zelo nesebično in brezplačno posodil lastnik TUN-modellbau, modelarske trgovine iz Švice. Žal je bila ta oprema šele v testiranju in zato ni delovala brezhibno, zato je Uroš ostal praktično brez rezultatov prvi dan, razen pri hitrostnem preletu, kjer je vse delovalo kot mora. Jaz sem uporabljal opremo RC-electronics, ki je nam dobro znana, in je kljub nepreizkušenosti delovala brezhibno. Tako sva se z Urošem po prvem dnevu odločila, da uporabiva za navigacijo njegovega modela enako opremo, le dlančnik sva si delila.

Tekmovanje sva začela malce mešano, malo je nagajala oprema, sva se pa sproti dodobra naučila tudi pravil, zato tudi prvi leti niso bili zaman. Po prvem letu sva imela oba zabeležen izredno slab rezultat, mali obliž na Uroševo slabo delovanje oziroma nedelovanje opreme pa je bil pristanek, za katerega je dobil maksimalno število točk, in tako zabeležil vsaj nekaj dragocenih točk.

Drugi turnus je bil označen kot hitrostni, to pomeni, da vsi tekmovalci preletijo točno en krog (trikotnik) v obsegu 2,4 km z najvišjo možno povprečno hitrostjo. Ta turnus je bil izredno zanimiv, videla sva tankanje vode v krila modelov, dodajanje balasta in seveda posledično izredno hitre dolete modelov skozi ciljno linijo. Sama sva letela z bolj ali manj neobteženimi modeli, jaz sem sicer uporabljal eno utež, a še vedno je bil moj model 1,5kg lažji od dovoljene teže, medtem ko je bil uroš 1.2 kg lažji od maksimalne dovoljene teže za njegov model. Tako so tudi dosežene hitrosti bile primerne temu, oba sva zabeležila malce čez 90km/h povprečne hitrosti, medtem ko je zmagovalec zabeležil povprečno hitrost več kot 130 km/h! Velika atrakcija je bila tudi izpust vodnega balasta, ko so modeli prečkali ciljno ravnino, to sva oba videla prvič in deluje res neverjetno.

Tekmovanje se je nato odvijalo skoraj po Italijansko, kosilo in zelo dolga pavza. Skratka vse je potekalo zelo umirjeno in sproščeno. Skoraj ne veš da si na tekmovanju. Popoldanska dva turnusa sta pokazala pravo spomladansko termično vreme, na trenutke je držalo celotno letalno področje, termična dviganja zelo močna, in zopet na trenutke izredno močna spuščanja. Tukaj je bilo malo loterije, saj so tudi perforirani tekmovalci izgubljali. Uroš je naletel na odlično vreme in se je s svojim modelom peljal odlično, nakar mu je v tretjem krogu odpovedala navigacija in tako je zaključil 3. turnus s samo tremi zabeleženimi krogi. Jaz sem šel za njim in prav tako naletel na odlično vreme, tako sem lahko naredil štiri kroge, dviganja izredno močna, zato sem lahko hitro nabral višino v vzgorniku in nato pospešil okoli točk trikotnika. Ta taktika se mi je izšla vse do četrtega kroga, ko je vreme spustilo, močnih dviganj ni bilo več in tako sem zaključil četrti krog, kar se je izkazalo za zelo dobro, ne samo da sem končal prvi v skupini, imel sem tudi zelo dobro povprečno hitrost, ki je bila več kot 45 km/h. Sledil je še četrti turnus, katerega sem kot prvi začel jaz. Vreme ni bilo najbolje, zato sem naredil samo 2 kroga. Mogoče bi lahko zaključil s tremi, vendar sem se vmes odločil, da bom poizkusil krožiti, kar se je izkazalo za napačno odločitev. Urošev let je sledil mojemu, in ker je imel smolo z opremo v prvih treh turnusih, se je odločil, da zamenja opremo in uporabi nam dobro znano, loger in sprejemnik od RC-electronics. In ker Uroša smola ni in ni hotela zapustiti, nama je kot za nameček začel nagajati še dlančnik, katerega nisva uspela spraviti v pogon v časovnem oknu 4.turnusa. Tako je Uroš zabeležil popolno ničlo v 4. turnusu. Prvi tekmovalni dan sva zaključila na 8. in 12 mestu.

Sledila je pod do hotela, oziroma po italijansko "agroturizma" ali kmečkega turizma po naše. Okoli tega nama je na pomoč priskočil Matej iz Nove Gorice in nama rezerviral sobo z zajtrkom, da se nisva polomila v Italijanščini. Sledila je večerja, ki smo se jo udeležili vsi tekmovalci in je potekala tipično Italijansko. Oba z Urošem sva se najedla do nezavesti. Mene je med večerjo celo zamikalo, da zamenjam državo bivanja, z drugimi besedami, hrana za bogove ob izredno prijetni in pisani druščini.

Nedeljsko jutro je ponudilo odlično vreme, in tako smo se podali še v zadnja dva turnusa. V 5. turnusu je začel Uroš in vreme mu je dopustilo odlične štiri kroge, za kar je bil tudi najboljši v svoji skupini. Oprema mu je tokrat ni zagodla in veselje je bilo nepopisno. Sledil sem jaz in kot za nalašč je meni zamrznil dlančnik, in zato sem poizkusil ponovno, vendar sem v drugo žal prekoračil časovno okno, zato se je moj let točkoval z nič točk. Tako sva se podala v 6., zadnji turnus, vreme je bilo čisto povprečno in oba sva uspela odleteti samo dva kroga. Tekmovanje sva zaključila na 11. in 12. mestu, kar je za oba sicer odličen dosežek, sploh če gledava, da je bilo za oba prvič, pred tekmovanjem sva oba poizkusila samo enkrat, in za nameček imela še nemalo težav z opremo. Vsekakor pa sva oba doživela zelo topel sprejem v skupini tekmovalcev in se odpravila domov z polno lepih vtisov in darilom organizatorja, italijansko buteljko in značilnst za Italijane, testenine seveda.

Tehnika in modeli:
Mogoče najprej nekaj besed o navigaciji sami. Navigacija deluje s pomočjo GPS sprejemnika, ki se nahaja v modelu. Ta potem preko radijske veze pošilja podatke k modelarju. Vse te podatke nato obdela program, kateri je inštaliran na dlančniku, mobilnem telefonu ali prenosnem računalniku. Ta program je narejen posebaj za tovrstna tekmovanja in ga mora uporabljati vsak tekmovalec. Vsa ostala oprema kar se navigacije tiče, je prepuščena tekmovalcem.

Kar se modelov tiče, prevladujejo predvsem moderni modeli z izredno tankimi profili, debeline profilov se gibljejo med 8 in 10%. Tukaj sta prevladovala predvsem dva modela in sicer Arcus, maketa dvoseda, ki ga izdeluje češki proizvajalec H-model in pa Antares 20E, ki prihaja prav tako iz češke, proizvajalec Baudis model. Mogoče bi lahko izpostavil še model HPH 304 shark, ki pa z malo debelejšim profilom že malce zaostaja za omenjenima dvema. Ti trije modeli so nekako najbolj prisotni, in tekmovalci, ki so tekmovali z njimi so tudi posegali po najvišjih uvrstitvah (1. in 2. mesto Arcus, tretje Antares). V modelih Arcus sva prav tako videla uporabo vodnega balasta, ki pa ga tekmovalci niso uporabljali samo pri hitrostni disciplini, ampak tudi pri standardnih, kjer so se lahko malo poigrali, in če vreme ni dopuščalo težjega modela, so vodni balast vmes odvrgli. Uroš in jaz sva letela z modeli DG-1000 (Uroš) in Ventus 2cx. Modela sta se dobro izkazala tudi za tovrstno letenje in sta popolnoma konkurenčna.

Kar se radijske tehnike tiče, so bili 2,4 GHz sistemi Futaba, Jeti in Weatronik nekako enakovredno porazdeljeno med tekmovalce, dva pa sta še vedno uporabljala 35 MHz sistem. Vgrajeni servomotorji so prevladovali Hitec (več tipov), Futaba (večinoma 3150) in pa najmanjši Graupnerjevi servomotorji (uporaba predvsem za zadnje krilce v krilu), vse digitalno.

Še mogoče beseda ali dve o organizaciji. Oba sva bila presenečena nad preprostostjo tega tekmovanja, saj je sodnik računalnik in program, ki ga imamo tekmovalci naložene na dlančniku. Ena velilka zanimivost je tudi deljenje najlonskih vrvic na pripravi pred aerozaprego. Tako lahko tekmovalci v miru zapnemo v svoje kljuke, ko pa pride čas za vleko, pripnejo to vrvico za karabin, ki se nahaja na koncu vlečne vrvi, ki jo vleče motorni model in že si pripravljen za polet. S tem načinom se prihrani veliko časa in tudi živcev pred poletanjem.

Obema se je vtisnil v spomin tudi Alessandro, domačin ki je bil organizator in tekmovalec obenem. V prvem turnusu je namreč pristal izredno nerodno, ker je imel pri pristajanju hrbtni veter. Model je bil sicer kar precej polomljen, a se je odločil, da ga bo popravil in tekmovanje nadaljeval. Bil je resnično deležen pomoči iz vseh strani in popravil model v leteče stanje in tekmovanje zaključil celo na odličnem tretjem mestu. Skratka, nepozabno doživetje, zagotovo ponovimo ob prvi priložnosti.

Rezultati: http://www.eurocup.gps-triangle.net/PDFs/Nervesa2011.pdf

Več slik: https://picasaweb.google.com/fotothesi/GPSNervesaItalien150411#

Slike: Thesi Mejstrik, Matej Rozman

Sestavil: Matej Rozman, april 2011