Ko me je pred dobrima dvema letoma Marjan Zajec vzpodbujal naj si omislim nek model, ki bo primeren za aerozaprego, nisem niti slutil kam me bo to pripeljalo. Sicer sem občudoval vse te velike bele jadralne modele, ampak tako hitro so se izgubili v višini med oblaki, da mi je bilo vedno jasno, da s svojim vidom tega pač nikoli ne bom vozil.


Na prvem srečanju DG-600 v Krškem, kjer je bilo tudi veliko drugih modelov, pa je mojo pozornost pritegnil rumeni Moswey 3. Model je imel velik optični prerez, letel je sorazmerno počasi in celo zame je bil dovolj dobro viden. Martin Klančišar, lastnik modela, mi je potem tekom dneva povedal vse mogoče stvari o starodobnikih.


In tako sem začel brskati po internetu, čisto tako neobremenjeno, če bi slučajno na kaj naletel. In sem našel tole http://www.rhoensperber.de. Oblika se mi je zdela prav hecna, predvsem kabina, ki me spominja na tiste risbice, ki smo jih risali kot otroci. Potem sem naletel še na načrt in trup ravno pravšnje velikosti http://www.modellbau-steinhardt.de. Kam je šel bik, naj gre še štrik, pravi star pregovor in po letu in pol, ne pretirano hitre gradnje, je bil Skobec nared. Originalno ime je Rhonsperber, kjer je Rhon pokrajina v Nemčiji, sperber pa v prevodu pomeni skobec. Na repu je silhueta pravega ptiča. Pravo letalo meri čez krila 15.2m, model v merilu 1:4 pa 3.8m in tehta 4.4kg.


Model starodobnega jadralnega letala Skobec (Rhonsperber iz leta 1936).


Gradnja modela je klasična in ne preveč zahtevna, pa vendar ni šlo vse tako gladko, kot je kazalo na prvi pogled, češ, trup je tako ali tako že narejen, krila pa bodo čez zimo "ko'b mign'u".
Najprej mi ni bilo nič jasno, ko sem videl kakšni so vpadni koti posameznih delov krila. Simetrični profil na koncu krila je izkazoval negativni vpadni kot glede na rep. Tega do takrat še nisem videl. Geometrijsko in aerodinamično zvitje krila pri takem modelu je sicer normalno, ampak koliko? Na načrtu to ni bilo prav posebej označeno, oziroma poudarjeno in sem sprva mislil, da so pač zadnje rebro preveč postrani narisali. Iz zagate so me rešile "zveze" iz aerozaprege, kjer so me opozorili na spregledana poglavja iz aerodinamike in mi svetovali naj le naredim po načrtu. 
Da ne bi bilo kaj narobe, sem se odločil, da naredim še praktične meritve. Posnel sem dobro fotografijo trupa s strani, bolj od daleč z malce zuma, da sem zmanjšal zorni kot in jo prenesel v CAD program, kjer ni bilo težko določiti medsebojne kote.


Vpadni koti (zelena črta je vzporednica višinskega krmila).

Meritve sem nato ponovil še na končanem modelu. Tudi tu sem za izhodišče vzel rep, saj druge ravne površine pač ni bilo. Če upoštevam toleranco izdelave, se številke prav dobro ujemajo.


Vpadni kot višinskega krmila.


Vpadni kot krila v korenskem delu (predznak "-" je napačen zaradi orientacije merilnika, pravilno je "+").


Vpadni kot zaključka krila (predznak "+" je napačen zaradi orientacije merilnika, pravilno je "-").


Krilo s takšnim geometrijskim in aerodinamičnim zvitjem se ne da narediti zgolj na ravni deski. Da bi se izognil zamudnemu podlaganju reber, sva z Marjanom izrezala posteljico iz stirodura. Ta je prišla še posebej prav pri izdelavi prečnih krmil, kjer so rebra postavljena cik-cak. Takšna konstrukcija vzame za izdelavo kar precej časa, saj je potrebno vsako rebro izdelati posebej, pridobimo pa veliko odpornost krmila na zvijanje.


Geometrijsko zvitje krila.


V načrtu ni bilo zračnih zavor kakršne je imelo pravo letalo, zato sem se lotil konstrukcije kar sam. Zadal sem si cilj, da morajo biti zavore zaklenjene, oziroma blokirane tako v zaprtem, kot v odprtem skrajnem položaju. Idejo za mehanizem, ki je podan na spodnjih slikah sem dobil že v samem začetku, vendar je sprva imel eno veliko pomanjkljivost, ki je izhajala iz zmote, da se morajo zavore odpreti za kot 90°, zaradi česar je v srednjem položaju ročica servomotorja precej daljša od ročice zavor, kar pa predstavlja za servo precej neprijetno obremenitev. In tako sem iskal in risal vse mogoče variante, kjer so mi ponovno prav prišle "zveze" iz aerozaprege.
Na koncu sem se odločil za prvo idejo in kot odpiranja zavor 70°. Pri tem kotu se mi razmerje ročic ni zdelo več tako kritično, čelna površina zavor pa tudi ni bistveno manjša, kot pri večjem kotu odpiranja.


Shematični prikaz zaprtih zračnih zavor.


Shematični prikaz polovično odprtih zračnih zavor.


Shematični prikaz polno odprtih zračnih zavor.


Ročice servomotorjev imajo običajno že izvrtane luknjice in s tem določene razdalje "a" do vrtišča, temu pa je potrebno prilagoditi razdaljo "r" do vrtišča zavor. Z malo poznavanja trigonometrije je mogoče izpeljati enačbo na spodnji sliki.


Izračun ročice servomotorja.


Delni pogled na mehanizem izdelanih zračnih zavor.


S svojimi 44g/dm2 obremenitve kril leti model sorazmerno počasi, s težiščem nastavljenim po načrtu in višinskim krmilom v nevtralni legi. Vpadni koti so očitno v redu. S trimanjem po višini, ga je mogoče še nekoliko upočasniti, pri polnem trimanju pa začne prav zanimivo kimati. Z vlečenjem ročice za višino omahne na nos in malce v stran, vendar se nato ob sorazmerno majhni izgubi višine hitro pobere. 
Pri izvlečenih zavorah model povesi nos in se spušča pod kotom okoli 35°. Ob ustrezno nastavljenem mešalniku  zavore→višina, pa je ta kot ustrezno manjši in model izgublja višino brez opaznega povečanja hitrosti.


Sestavil:  Matjaž Zupančič,  september 2011