2008-2018 ali 2018-2008 kakor pač vzameš zaporedje, ampak osnova ostaja enaka. Da, prav osnova je tista, ki nam da možnost za pravilno ali nepravilno nadgrajevanje le-te. V tistih pomladnih dneh leta 2008 smo nastavili pravilno in skladno osnovo za prvih deset let Aerozaprege.si. Recept? Hm, neka mešanica starih "babičnih" receptov, sodobnih tehnik in modelarskih izkušenj.

Zakaj smo tudi letošnjo sezono srečanj pričeli s srečanjem v Vipavi? Mogoče se je tudi ta "vipavski" recept dodobra prijel in se ga vsi lepo držimo. Mogoče z rahlimi odstopanji, pri čemer se Vipave vsako leto spominjamo malo drugače. Da, tudi letos je bilo tako. Vsi tako radi takšne obletnice primerjajo z rastjo in razvojem človeka, saj veste...rojstvo, otroštvo, mladost, polnoletnost, zrelost... Meni to ni bilo nikoli všeč. Sedaj ko gledam našo Aerozaprego.si najdem neke paralele. Letošnja Vipava jih je nekaj pokazala. Iz previdnosti smo že malo vstopili na stran, kar je najbolj nevarno, "saj se meni ne more nič zgoditi". Ja, tistih nekaj neprimernih, nesrečnih in nepremišljenih dogodkov nas bo, upam zopet malo zavrlo, dalo misliti in zopet bo vse kot mora biti. Ja, pa še pričetek sezone je bil. Rajko Cesnik, ki že vsa leta skrbi za vipavska srečanja se je tudi pri letošnjem izkazal...saj veste s stezo, kosilom in popoldanskimi priboljški. Predsednik David Marc vse to z veseljem spremlja in vidi, da ves trud domačega kluba za razvoj modelarstva ni zaman. MD Ventus je z Vipavo na koledarjih srečanj od prvega koledarja v letu 2010 in to celo z dvema srečanjema v sezoni. Kaj pa je bil recept za odlično letenje v Vipavi? Mogoče že dobro poznavanje vremenskih razmer pod Nanosom. Ni enostavno pri burji napovedati letenje, saj vsak kilometer pomeni že razliko v pogojih letenja. Letos je bila napoved odlična in vseh 25 modelarjev "šleparjev" in "gliderjev" je to do dobra izkoristilo. Nekateri zvečer še z regratovo solato.

Gledam film iz prvega srečanja, da tistega, ki smo ga organizirali 10.5.2008 v Zg. Savinjski dolini, na vzletišču savinjskih letalcev v Pobrežju. Zanimivo je na koncu pogledati seznam udeležencev in njihovih modelov. "Kako zanimive številke...3,2...3,5...celo 4,25m" se je zadnjič spominjal Marko Gašperin. Velikokrat se vprašam, kako smo prvo srečanje priredili prav tam, tam kjer se ni nikoli "šlepalo", kjer v bistvu ni modelarjev, res zanimivo. Mogoče zato, ker je bila vsa ta "šleparija" še zelo v povojih in je bilo težko narediti prvi korak. Modelarji smo se na lastnih letališčih še zelo borili za svoj modelarski obstoj na športnih letališčih. Važno je, da je bil prebit led. Velika zasluga gre Luku Sevčnikarju, ki je prisluhnil moji ideji in vse skupaj izpeljal. Danes se peljem čez Trojane, v avtu imam samo en model. Takrat sem peljal tri pa je še bilo nekaj prostora. Tedaj največji model, bi bil danes najmanjši. Ampak prvi "šlepar" je še vedno isti, kot bi "šleparji" že takrat vedeli kako velike modele si morajo narediti, da bodo operativni naslednjih deset let. Mi z "jadralci" smo v teh letih samo počasi dohitevali "šleparje" in sedaj smo tu nekje na enakem merilu. Kaj pa samo letenje? Telemetrije in samih variometrov takrat še ni bilo zato smo se res malo več "šlepali" in malo manj jadrali. A prav na prvem srečanju so bili pogoji super in z našimi cca 3,5 m velikimi "glajdami" smo vrteli okoli ene ure. Izredno za tisti čas. Danes pa leti z našimi "orhidejami" okoli ene ure ni več nič posebnega. Ja, Andreju Vrečarju gre zasluga, da smo postali tudi "instrumentalni" jadralci. Sprva nekateri z nekaj odpora, a na koncu smo vsi pristali na tem, s tem se je izboljšalo samo letenje kot tudi sama varnost letenja. Tudi to je del recepta.

Aprilski mail iz NM me je presenetil z odpovedjo tradicionalnega srečanja v Prečni. Srečanje v Prečni je bilo že od samega začetka srečanj in tudi letošnje leto nisem v to dvomil. Da, modelarji smo še vedno moteč faktor na letališčih in s slabo koordinacijo v samem aeroklubu navadno izgubi najšibkejši. Potem še sami modelarji včasih zaviramo sami sebe in posledica je tu. Upam, da se bo v Prečni zopet kaj "dogajalo" kot se je vsa ta leta. Uroš Murkovič se je hitro odzval na moj poziv po novem organizatorju in organiziral srečanje na Vrhniki. Prav Vrhnika je sledila Pobrežju z drugim srečanjem Aerozaprege.si. Bogdan Makuc je bil takrat pobudnik tega srečanja, ki pa smo ga pogrešali v Pobrežju.

V soboto ob 10. obletnici, ki je bila natančno 10 let in 9 dni za prvim srečanjem se je obnovil recept za naslednjih deset let. Mogoče ga malo izpilimo z novimi tehnikalijami, sestavinami in "začimbami", ampak kot rečejo Štajerci "Saj bo šlo". Tudi prvih deset let ni minilo brez težav. Za težave smo vedno krivi ljudje takšni in drugačni. Nekateri se vklopijo in zlijejo v to osnovo ali pa jih same od sebe odnese. Ja, v soboto je tudi naše modele "odneslo" skupaj s termiko in vreme je bilo zelo identično kot pred desetimi leti. Modeli in pilot? Nekaj nas je bilo "prvoborcev" in nekaj takšnih, ki so redni obiskovalci srečanj že vrsto let. Oba super cuba, Andrejev in Marjanov, sta opravila svoje delo in Uroš M. je svoje dva imel samo na rezervi...ja modeli so res veliko večji kot včasih, a s tem se koregira naš vedno slabši vid. Lepo je bila vidna razlika med enosedom in dvosedom v istem merilu, dvosed se občutno bolje videl. Ja, globejša krila, večji in daljši trup naredi svoje pri vidljivosti in vodljivosti modela. "Poglej vse tri slovenske arcuse" (MR, AP in UB) pravi Uroš M., ko prispe na pobreško polje in res še nikoli nismo vsi trije skupaj leteli. Kaj naj rečem vsi modeli so super, a arcus je arcus... Sodelovanje med modelarji med samim jadranjem je že obvezen del letenja, saj tako drug drugemu zagotavljamo pogoje za letenje in predvsem samo varnost. Predvsem nekateri pazijo, da ne pride do "preobremenitve stebrov", ko jih pa drugi veselo "preobremenijo" in celo za popestritev razbijejo...ampak nebo je neomejeno in tako je dovolj prostora za vse.

Ja, vesel sem, da se je zimska ideja o tem ljubilejnem srečanju uresničila, predvsem gre tu organizacijska zasluga Mateju Rozmanu, ki je izdelal tudi spominske plakete. Ob podelitvi teh plaket sem dobil občutek, da smo ponosni na to našo zgodbo in predvsem na naš recept po uspehu. Tudi kuhar, ki nam je skuhal golaž je imel odličen recept zanj, kot za tistega pred 10. leti. Tudi v hrani je nekaj tradicije od letališča do letališča.

Grem do spomenika, ki obeležuje zasilni pristanek angleškega bombnika jeseni 1944 in rešitev celotne posadke s strani domačinov in partizanov. Pa se spomnim na tisti film "Back to the future", le kaj bi si tista posadka mislila o današnjem času in tehniki na taistem pobreškem polju, kot je bil takrat njihov bombnik vrh tehnologije.

Mogoče smo skozi to pisanje nakratko povzeli letošnja prva tri srečanja in predvsem obeležili prvih deset let našega skupnega projekta z vsem enako osnovo, ki pa jo s skupnim receptom ohranjamo naprej. Mogoče celo našim naslednikom, čeprav smo še sami eni veliki otroci.

Uroš Šoštarič

Več slik Vipava, Pobrežje...